balenciaga {fall/winter *07}

čez vikend sem že začela pisati objavo o vsem, kar sem doživela, ogledala, prebrala, poslušala novembra, pa bo zapis kar lepo ostal med osnutki. veliko se je dogajalo, bilo je fino, produktivno v nekem čisto posebnem smislu. vseeno pa se mi zdi, da se me ponovno loteva tista zoprna reč, melanholija in malce tudi brezizhodnost.

zadeva je namreč taka, da že dva meseca aktivno iščem en malo bolj resen student job. poslala sem like 30 mejlov, če ne še več, se javila na kar nekaj dejanskih oglasov... pa - ali sem prestara (ali kako naj si razlagam odgovor, da iščejo študente višjih letnikov, jaz pa sem absolventka s statusom še vsaj dve leti - podiplomc), ali ne odgovorijo spljoh, ali se izkaže, da gre za računovodenje ali kaj podobno nezanimivega. res, poslala sem mejle vsem institucijam, podjetjem in organizacijam, ki se ukvarjajo s vsaj pikič podobnim mojim interesom (pa je teh veliko in so zelo raznovrstni), pa nič. nočem jamrat, samo dejansko sem se na tej točki zamislila, kako bo čez dve leti, ko bom končala faks, ko bom magistrirala, ko bo dejansko treba imet službo za preživet. kako jo bom dobila? moja mami pravi, da grem še vedno lahko na koncu delat še predšolsko vzgojo in delat v vrtec. :)

ne hvala. ne me razumet narobe, čisto nič nimam proti vzgojiteljicam, tudi v vrtcu sem že delala in se imela prav fino,  ampak ne mislim se odreči svojim željam in nenazadnje specifičnemu znanju, svoji kreativnosti in nuji po ustvarjanju otipljivih stvari, delu na zanimivih in dinamičnih projektih, ob katerih se bom lahko izkazala in pokazala, česa sem sposobna. in potem slišim od prijateljic, ko jim zaupam, kako se počutim useless, da saj delam pepermintić, saj koristno preživljam svoj čas, saj počnem nekaj otipljivega. hm. my ass. :) le kako je lahko to pametno zapravljanje časa in energije? okej, dost teta justi kotička. dost jamrajije.

torej, kdo ma zame eno fajn službico?

prvi odmerek božičnega čaja je prav blagodejen. zunaj škreblja dež (ki ga imam še vedno raje od snega), vrečka s papirnatimi stvarmi s knjižnega sejma leži poleg mize, na polici pa mini kupček romanov. spodobilo bi se, da napišem miklavžu pisemčka, naslednji vikend bo kmalu tu in v naši družini je to glavno zborovanje v letu. prešnji vikend sta punčki sedeli gor na peči, jaz in tinkara (včeraj sem ji na sejmu kupila tinko in žverco, knjižna junakinja in moja najmlajša sestra sta si namreč sumljivo podobni. tudi naša se "rada šemi, teka naokrog in se važi". :) pa sva ju spraševali, če sta kaj pridni, zdaj ko miklavž že kuka naokoli. pa sem jaz kaj pridna? no ja. penaste bonbone si pa menda zaslužim. pisane penice obožujem, ampak jih jem le 1x na leto, za miklavža. bašem se z njimi, ker se tako mehko topijo v ustih, potem pa mi je seveda še 2 dni slabo. eh, se splača potrpet. vsaj enkrat letno sem lahko otrok.

in še nekaj toplega je šlo na pot. oddala sem druge grelčke. prve si je izbrala janja, drugi pa so šli k sabini. njena objava je polepšala moj dan.

               

fotka sposojena pri teti bini, ofkors.

zločin stagnira. zataknilo se je pri eni kokti v eni oštariji (kakor se pravilno ljudsko reče nobel lokalu), ko je nekdo vstopil in prisedel, natakar pa je nehal grizljati škundre in reševati svoj ponedeljkov sudoku. no, zločin se je že zgodil, v zgodnjem jutru taistega dne, samo tipke ga še niso učrkale (ubesedile, no).

v načrtovanju zločinov je nekaj zelo vznemirljivega. govorim o literarnih zločinih, seveda, da se ne bomo narobe razumeli. jaz namreč še čungelunge nisem ukradla v življenju, kaj šele, da bi ušpičila kaj hujšega (pustimo kajenje subrata na taborjenju ob strani:). ampak takole zvečer, ko pade tema, no, ali pa čez dan, ko pride moment, se prikradejo v misli zlobni naklepi in biti moraš res prefrigan, da to, kar si zavozlal, tudi odvozljaš. pri literarnih zločinih je mogoče vse, vendar se tudi ta vse konča, če ga ne znaš potem spet spraviti na začetni nič. kaj mislim s tem? saj veste, literatura, taka in drugačna, je sproducirala nekaj najbriljantnejših osebnosti. čeprav (bolj ali manj, četudi nikoli ne veš, hehe) izmišljeni, so mnogi tako zelo lucidni, karakterno tako zelo dodelani in utemeljeni, da je že strašno. hannibal lecter recimo. brihten kot nobeden, to že, ampak hudoben, zloben, zverinski? se nam zdi tak? privlačen, to je. njegov attitude nas sprva pretrese, zastraši, nato pa nas že zabava. se za hip počutimo ob tem nehumano? ja, a ne? in to je tisto bistveno, kar znajo besede. začarajo nas, da se ne spoznamo, da se ujamemo v past, v zgodbo, v lik in se prepustimo črkam. te nas pripeljemo do končne strani, ko je vse jasno, vse povezano, vse mirno in varno. in pripeljati zgodbo do te točke je mojstrovina. lahko si je izmisliti zločin, ampak razrešiti in dokazati ga, povezati vse niti, to je pa prekleto težko. in še takrat, ko se zdi, da smo uspeli, da se zgodba umiri in varno izteče, še takrat se ponavadi za zadnjim listom prikaže še epilog. in v njem je lahko samo en odstavek, samo en stavek bo dovolj, da se nam bodo v hipu spet postavile kocine pokonci. zločin ni nikoli le eden. in jagenjčki nikoli ne nehajo vekat.

zato bo moj natakar še nekaj časa glodal škundre in reševal sudoku, kokta bo cvrčala v zamrznjenem prizoru, kot v csi ali matrici, jaz pa bom tuhtala in se prefrigano nasmihala, pa četudi v vrsti na blagajni, kolikor časa bo treba do popolnosti zločina.

mavrica z gipsom. unicefov koncert. kinošiška.

grelčki.

oprane najkice.

kolebnica.

kakiji.

žirafkasta šalčka. od zdaj najprej v l.a.

pujsa pepa (in v.+z.).

sladke dobrote.

preveč pice.

nova beležka.

novi plani.

zdej pa zares.

zapiski in skripte.

pogrešala.

intervju z zekovci v nedelu.

ananasova krema.

haircut. done.

mejli.

fitnes.

liffe.

zgublene in najdene labele.

spet spim na pouštru!

fine animiranke.

še zmeri me ni.

najbrž je že celotni blogosferi znano, če ne, bo pa vsaj delčku nje zdaj, da naš (pri)ljubljeni frišen blog kmalu praznuje prvo obletnico. urednica frišnega, polona, ob tem jubileju enemu izmed rednih, nerednih, občasnih, naključnih, fanatičnih bralcev/komentatorjev podarja blaznodžazno darilo. in ne kar nekaj, ampak kar tolele:

                                                                    foto: frišno novo jutro

p a n d o r o !

a vas že slišim, kako besno tipkate komentarje pri njej, da se vključite v boj (ne boj, mesarsko klanje!) za tole krasotico?! :)